Moj pes ponoči moli
k pasjemu bogu,
podnevi maha z repom
in samo žalostne oči izdajajo,
da vse ve,
preprosto ve,
ne le to, kako je končal stari Rumenko.
Sanjam,
da bova nekoč skupaj počela
vse tiste pasje zadevice,
on pa bi si gotovo želel
zvrniti z menoj kozarček ali dva,
ko bi bila že malce pijana, bi mi rekel:
– O, kako sem se že naveličal tega pasjega življenja,
črnega kožuha in tudi pasjega boga,
ki so si ga najbrž izmislili ljudje,
ljudje si vse izmislijo,
celo to, da jih mi psi ne razumemo.