Primož Čučnik
Stari ljudje umirajo mlajši
Stari ljudje umirajo mlajši
Kaj tebi pomeni to, kar meni pomeni
zrak, ki ga diham, in/ali voda, ki jo pijem,
in/ali jezik, ki ga govorim, in tako naprej?
Tako sem se sprehajal skozi gozd, kjer sta poganjala
praprot in borovničevo grmičje, tam si se
sprehajal tudi ti, nekoč, mogoče si opazoval
iste zareze na deblih zasek, mah v pravi smeri.
Vsakomur, ki sem ga srečal, sem predlagal,
naj govori moj jezik; pa jih v resnici ni bilo veliko,
na strtih pločnikih sem samo oplazil nekaj vej.
Bil sem lahek in tenak, skoraj list, skoraj razvodenelo
čustvo, skoraj razsuta prašnica,
drugačna narava. Brez izpostavljenega smisla,
brez svarila. Čuden tekst na tvojem
čelu, milni mehurčki nasmehov z ustnic,
podrti kozolci in kašče, polne žonglerskih rekvizitov,
tvoja spretnost. V tem zmedenem prometu
je bolje ostati mlad, v očeh drugih
in v svojem začaranem gozdu. Z očmi drugih,
v drugačni naravi, ki ti včasih pusti zraven,
potem pa steče v drugo smer, kjer se odločiš za teh par besed
v tihi sobi, ki je tiha, dokler ne spregovorijo
in/ali ne zaigrajo na izparelo violino,
trzaje grenkih strun.