Ivo Svetina
[Spis o pred kratkim umrlem pesniku]
[Spis o pred kratkim umrlem pesniku]
Spis o pred kratkim umrlem pesniku je končal pozno ponoči,
stopil je na ulico in bila je tista poletna noč, ki se je vedno
znova vračala – kot zvesta žival – in mu govorila,
da je minevanje časa le konvencija, dogovor med ljudmi,
saj v resnici čas nenehno kroži in se vrača vedno enak,
vedno isti – po krožnici, ki se stika prav na mestu,
kjer stoji on, tuhtajoč o času.
Na ulici je bilo vse polno mladih ljudi, skoraj še otrok,
radostnih od kdove česa; vsi razposajeni so se gibali,
kot bi plesali. Njihovi obrazi so bili gladki, sijoči, zardeli –
kot zrele marelice, ki si jih je privoščil po večerji.
Še vedno je bil presunjen od nekega stiha pred kratkim
umrlega pesnika, stiha, ki je pel,
da je nekoč ugledal samega sebe takega,
kot da se sploh ne bi rodil.