Alojz Ihan
Slonje pokopališče
Slonje pokopališče
Vsaka strast je spomin
kot ga imajo jegulje, ko se iz morja selijo v reke
svojega rojstva
in tudi lososi se na nepovratnem potovanju po brzicah
ne pehajo proti svoji smrti
ampak radostno drgetajo
v obujanju svojih prvih, davnih zamahov
po razpenjeni vodi.
Vsaka strast je spomin
ko v telesu radostno zadrgeta občutek prvega boja
z vznemirjeno bradavico
vsaka strast je radosten občutek v dlaneh
ki so stiskale in grabile in božale vznemirjeno dojko
in vedno bolj čutile podzemne tokove tistega vrelca
ki nebeško špricne čez obraz in v oči
in potem mehko zalije usta.
Zato je po ljubljenju treba sesati jagode, namočene v vino
in se z nejevernim, brezmiselnim občutkom spominjati
radostne svobode
in vragolij, ki si jih izmišljajo telesa
ko oči samo še odsotno strmijo
ker jasno razpoznavajo
da se ne dogaja ničesar razen davnega spomina.
Vsaka strast je prvi, radostni spomin življenja
ki ga s pogumno naslado ubogajo telesa
tudi telesa kitov, ki se začnejo seliti na drugi konec sveta
ali telesa slonov, ki iščejo prostor za smrt
čeprav iz njihovih okornih gibov nihče ne bi mogel slutiti
da opotekajoči koraki proti pokopališču v resnici trgajo davne porodne ovoje
in ko potem sloni pokleknejo med grmade belih okostij in oklov
v resnici uzirajo prvo luč sveta
ki je tako opojna
da začarano prislonijo glavo ob tla
in pomirjeni za večno zaspijo.
