Jure Jakob
Daljnovod
Daljnovod
Poševen sneg, nedelja, odprta v nebo.
Igra vode in mraza se odvija
v rednih, fantastičnih nadaljevanjih.
Tri postave sekajo neskidan pločnik
kot privid.
Sedim za mizo ob oknu, vstavljenem
v debel severni zid.
Otrok spi in z dihanjem divja po sobi,
kot da se bode s snežnim metežem.
Dve misli se zapodita v spolzek klanec.
Na vrhu počijeta, s hrbta snameta sanke
in se usedeta.
Glej, mama nama maha.
Glej, tam.
Sanke drvijo čez belo čistino
kot nore,
piš vetra in pršec snega si podajata
divje zagledani otroški obraz,
nagnjen
čez zamišljeni rob.
Potem zakašlja, zajavka.
Sedim in sledim vsemu temu
kot buden pes,
na preži pod visokim daljnovodom
jem nedeljski sneg.