Anja Golob
DA, BIL SI POTREBEN POMLADIM.
DA, BIL SI POTREBEN POMLADIM.
Pomladim nisi potreben. Nisi potreben
poletjem, zimam in jesenim. Ljudem
in živalim nisi potreben, drevesom
in času nisi potreben, nisi potreben
in nisi koristen. Nič te ne rabi.
Ni denarja, ki bi te plačal.
Biti izven sveta ti daje uteho,
tolaži te in te obsoja na zgolj lastno družbo.
Kamorkoli pogledaš, se vidiš, le sam slišiš,
kar rečeš, sebi natakaš čaj v svojo posodo,
s sabo se ljubiš, sebi uhajaš.
Bil si nekdo, ki ustavlja čas,
zdaj si le senca z veliko tišine,
zaupal si, smejal si se, glasnó si govoril,
zdaj sediš v svojem brlogu, zatopljen v preučevanje
sten, v štetje vijakov, prelete letal se komaj kdaj zganeš.
Na tihem bi rad le, da vigred razbije vsa okna, te zbrca
v jajca in ti zatuli v uho, da vstani, lenoba, da si potreben,
da si koristen, da nisi zastonj in da vesolje ne more brez tebe,
a v sebi, v tem tihem, volhkem zapredku, veš brez sence dvoma,
da sta ti to življenje, ta smrt že davno tega
odtehtala vse, kar je bilo v knjigah zapisano zate.
Da, bil si potreben pomladim, in nujen, da se je svet vrtel,
in nekim očem, da so se vsako jutro odprle,
potreben, koristen, nespregledljiv –
nekoč, prej, enkrat davno.
