Niko Grafenauer
CRNGROB
CRNGROB
V sončni oksid uklani rob gorske višine,
nad poldnevom sijoči šiv neba.
v zraku razlita severna kislina
in oniksni zavoji južnih vonjev.
snežna perut, nadkriljena prostoru
v daljavi z belim perjem mraza,
razpetim v mirno ravnovesje
dvoreznosti, se spušča, nikdar sklopljena,
z labodjim bleskom, težjim od minevanja,
na duše.
samota, kjer se križata korak in polje.
odsotnost gozda, daleč, ki z meglicami
še izdihva v vid svojo svežino.
vnebljeno zemljemerstvo ptic
in topol,
topol samujoč
v zrcalni žetvi perutnic.
zrak poln prestopnega ječanja let.
živopeščeni venomer, v presipanju brez teže,
svetli takt trenutkov,
ki na njem v sedmerolistni popek belega
zlistana luč oklepa v sebi večni ne,
je bivanje?
a pot? ni-
kjer bomo našli manj strašno noč
pod gostoljubno streho, listnato ljudstvo
v nikdar globje vdahnjenem novembru
s polnimi pljuči drugega sveta.
ne z raztaljeno grudo svinca, z upanjem
v brezbrižno mrzlo zrenje
nikogar
kot uganka
vlito, je ob-
up? življenje. brez prerokb
v svetovni noči.
v similni legi zvezd, nóči nasproti,
prelit z galvanskim srhom lesketanja
čiste prehodnosti v poljubu, neskončnem,
ki v njem traja neizgovorljivo,
jezik,
s koliko vnebo-vzemljovzetja zbran v ustnem dotiku
živih, mrtvih? za vedno moj in ne za vedno
v dihu, a kar odpade, se brezlistno šelesteč
zvrtinči v molk.
izluženi pomeni
na koncih misli, solze, ubiserjeno težo
se iskreč, ki zatiskuje, a v očeh
smer, kamor se izteka dan. mera luči,
višja od morja, v razcveteni peni
s srcem ozvočenih daljav iz časa v čas.
zemlja teži, tožba se vzpenja
z listjem, v rastru vetrov, osutim,
s sencami zacinkan črtomirni spanec
in v grlu zadržana polnoč
iz prsti.
a prostor, ki preseva, zasteklen z modrino,
prstne odtise domotožja, še hrani
v onstran pokopano, v zrak izpisano
pogrebno brazdo izginulih.
blesk, prenešen v temi s pogledi,
črno izlitim v lobanje. do živega izstruženi
streljaj med ne in da. čebelja struna
izravnavanja, napeta z jedkim zvenom
v kri.
a krik,
zagrizen s sigami
bele odsotnosti v resničnost, ki ga zazidava,
živo cvetoč nad vratom, prerezanim,
brez stebla v napredovanju viška,
ki se obletava.
noč v rogu izkljuvana nevesta mrtvih
v črnem, še bedi, nagrobno zvesta,
z zvezdami
nad njimi.
v so-
čutje ukleten sveče, ki pokopavajo,
brez vek utripajoč s pogledom, ničelno svetlim
od izteknja sekunde za sekundo, v kapljah.
koliko voska nad imeni, z vso težo bitja
položeni v snežni ničnič,
in še več solzami pobeljena
kostnica spanja, crn-
grob.