Andrej Brvar
Čas je, da se ti zahvalim,
Čas je, da se ti zahvalim,
tebi, ki si mi bil dan na posodo, ki si tólikokrat pametnejši od pameti, ki mi omogočaš, da vidim to travo, ki raste v šopih, ta kup hrušk s kapljami na žolti koži, to takó skladno raščeno lipo na trgu, to hišo, ki je izpodkopala hrib, in hrib, ki se naslanja na hišo, ta hrib, kot bi ga začrtal s šestilom (hribi nas dvigajo v nebo), to nebo nad sadovnjakom, mrežasto, z belim oblakom, ta dež, ki luknja zrak in z zunanje strani zapira okno, to mačko, spravljeno v kožuhu, to mačko, zloženo sredi kavča, te krave, krave, krave, polne trave, tega strička, ki greje kozarček vina med dlanmi in se mu obraz razklepa, pači, guba v smehljaj – ki mi omogočaš, da slišim to nostalgično šumenje v školjki (julija smo jo prinesli z morja), ta Vandin glas, ki se oddaljuje in obenem čudi: “Zakaj dišim po kvasu, za božjo voljo, saj ne jem kvasa?”, da slišim skoz okno: dež je prenehal, čebele spet delajo, da slišim ta rezki makadamski “hresk hresk hresk” izpod čevljev, ta skoraj neslišni padec jabolčne peške na časnik, ta hrípavi “kraa kraa kraa” na nevarno upognjeni sončnici, ta zreli pobočni veter, ki piha z juga in maje grozde na brajdah, ta veter, ki trga pajkom mreže in jih odnaša čez loko (kako se srebrijo, kako se tu in tam zabliskajo v soncu!) – ki mi omogočaš, da voham to kutino, zlato rumeno in dlakavo, da jo obenem okušam v vsej njeni osvežujoči trpkosti, da okušam različnost teh črnikasto zapečenih kostanjev, nabranih spod različnih dreves, to belo namizno grozdje v kombinaciji s sirom, narezanim v kocke, to pravo kavo, ki vroča priteka izpod smetane, da jo obenem voham, voham v vsej njeni žametni polnosti, da voham ta vinski duh na svojih brkih, ta duh po konjih, ki se pahljajo z repi (lepotci aristokratski!), te bele potonike v vazi, te vrtnice, ki mi s hladnimi vonji prihajajo naproti, tu, v orehovi senci – ki mi omogočaš, da čutim ta zrak, če zamahnem z roko, ta veter, če se mu zoperstavim z obrazom, to obrazno kožo, ki se nateza, ker pôjem, te kvadratke tlakovcev pod podplati, te kvadratke, ki pogledujejo izpod drobečega se, sivega asfalta, ta tobogan, zglajen od otroških ritk, ta hrapavi, vegasti zid podružnice Sv. Duha pod Ojstrico, to zaobljenost, to glinenost vrča za vodo, to vodo, ki je mokra in gibka, ki hitro odteka s hribov, ki daje trdnost gumijasti cevi za zalivanje vrta, ki v brzici hiti, ki v ribniku spi, ki se z imenom Drava prebija skoz Dravsko dolino … Čas je, da se ti zahvalim, tebi, ki mi z vsemi petimi čuti omogočaš, da spet in spet za hip zaznam ta svet, ta svet in samega sebe kot čudež – druge besede ne najdem – kot čudež nad čudeži, ja, ker čisto preprosto smo, ker smo, kakršni smo … Dragi, fantastični, neponovljivi instrument, daj, služi mi še malo, preden se boš dokončno izrabil, se nepopravljivo pokvaril, se razsul v zemlji, iz katere si bil narejen. Ker, glej, nikoli si nisem ničesar izmišljal. Célo življenje sem sestavljal pesmi iz samih drobnih, hipnih pretresov, ne le nad čudežnostjo, ampak hkrati z njo nad lepoto, nad nedosegljivo, neizčrpno lepoto sveta in človeka.