[V NE še končanem dnevu]

V NE še končanem dnevu
sonce pozneje ugasne.

Pogovor v razvajenih
javorjevih listih se podaljša
in med bregovi telesa iščem
pot nazaj v izgubljeno bližino.

Trenutek, ranjena senca,
se razblini in nebesni obok,
na očeh pritrjen, razpade.

Tišina, oblikovana v kamnu,
predrugači vsakdanji samogovor,
obnovi dih ter deluje kot mera.

Je nemi jazik, napet čez čas,
brezobzirna sredina?

Zabrisane sledi nadaljevanja,
zasute v uporu oči,
obkrožene od medigre korakov,
pa so na koncu zakonov,
že vidne kot prag.