Vse, kar me spominja nate

                                            Franku O’Hari  

Oh Frank, Frank,
hodim po Manhattnu s polnim srcem mane,
ki jo je prinesel veter, ko se je odprlo morje.
Vse je še pred mano, pod mano, čisto vse;
Up Town, Mid Town, Down Town,
svetleča okna nebotičnikov, avtomobilske pošasti,
geto v Brooklynu, Chelsea hotel,
kjer je Bill Burroughs požrl svoje golo kosilo,
kjer je Cohen podaril cvetje Hitlerju,
Bronx z zadetimi zamorci, podgane v Centralnem parku,
pimpi s tanko pristriženimi brki na dvainštirideseti ulici,
tihi Hudson, jekleni mostovi, predori,
zadnja postaja Greenwich Village.
Plave newyorške oči koketirajo,
sprašujem se – koga bom ljubil –
odločam se, odločam
in naj se zemlja vrti, naj se celuloidni trakovi
vrtijo, naj Elisabet Taylor spi v kisikovi postelji,
naj se Marlon Brando vozi s tramvajem poželenja,
vedno bo poezija tista, ki nas bo popeljala najbliže
                                        Lepoti.
Plave newyorške oči so zavistne,
besede kot slapovi padajo z jezika,
nikomur ni mar za Rahmaninove note v poletnih vrtovih,
za Honeggerjeve oratorije, oblečene v kariraste hlače,
za Jacksona Pollocka, celo Dante naroča McDonaldov
hamburger in Haron se je začel voziti s trajektom,
nihče več ne piše pesnikom v Gano,
newyorška pesniška šola gori v mojem žepu,
medtem ko hodim po Manhattnu,
kot nekoč ti, Frank, skrivnostno
središče vsega lepega
in blaženost rock’n’rolla prši iz radijskih
membran, cel dan, vsak dan, celo večnost.