Tomaž Šalamun
Vous pouvez lire ce poéme dans les traductions suivantes:
CZYTAĆ: KOCHAĆ (Polonais)
ЧИТАТЬ. ЛЮБИТЬ. (Russe)
LÄSA: ÄLSKA (Suédois)
LEER: AMAR (Espagnol)
LEGGERE: AMARE (Italien)
LESEN: LIEBEN (Allemand)
LIRE : AIMER (Français)
Llegir: estimar (Catalan)
LUKEA: RAKASTAA (Finnois)
TO READ: TO LOVE (Anglais)
ČÍST: MILOVAT (Czech)
ČITATI: LJUBITI (Croatian)
ČITATI: VOLETI (Serbe)
أن تقرأَ : أن تحبَّ (Arabe)
BRATI: LJUBITI
Ko te prebiram, plavam. Kot medo s šapami me potiskaš v blaženost. Ležiš na meni, ki si me razdejal. Na smrt sem te vzljubil, prvi med rojenimi. V enem samem hipu sem postal tvoj kres. Varen sem, kot nisem bil nikoli. Si dokončni občutek zadoščenja: vedeti od kod je hrepenenje. V tebi sem kot v mehkem grobu. Režeš in prežarjaš vse plasti. Čas se vname in izgine, himne slišim, ko te gledam. Strog si in zahteven, stvaren. In ne morem govoriti. Vem, da hrepenim po tebi, trdo sivo jeklo. Za en tvoj dotik dam vse. Glej, pozno sonce buta ob stene dvorišča v Urbinu. Umrl sem zate. Čutim te in te rabim. Mučiš. Ruješ me in izžigaš, vedno. In v prostore, ki si jih uničil, teče raj.



