Črni scenariji

Ta človek na mostu je vedno tam.
Zaposlen s poskušanjem, da bi izprosil kaj denarja, 
od nas, ki smo ga izprosili iz skladov
in ga nehote razdajamo. Stalno je april 
in vsak dan smo prvega. Po navadi mesto
nastopi s kako urgentnostjo. Rešilec na nujni vožnji, 
tiranija prihrankov v rokah tatov,
rdeča nit se prekine s strelom 
in treba je na začetek. 

A če je to šala, potem je slaba.
Veliko praznih flaš in polnih kant, 
z iglami prebodeni poldnevniki, 
v zenitu so vse ljubezni večne, na negativu nerazbolene, 
zamenjane. Potem vsak hlipa sam 
in čez njegovo ležišče zabrije veter, 
zvali se v posteljo, narejeno iz ostankov, 
pobaše, česar niso požrli psi, 
pije vodo iz občudovane fontane.

Na pol tukaj, na pol z mislimi drugje,
tako živim na cesti, na prekletem dežju,
v tej plundri in blatu, prisluškujem izlivu kanalizacije. 
Zaudarjam, spomnim se malo, za nohti imam črno, 
od sebe dajem največ, kar lahko.