[Ta pesem je zate]

Ta pesem je zate, brezimni. Ki razdražljiv in
bolan od monotonega čakanja na kdovekaj še vedno 
tavaš skoz letne čase. In ne pišeš dnevnika. Še nihče 
ga ni, ki je kakor ti. Prepuščen si sebi. In nostalgiji

po prihodnosti. Na svoj lep način boš preživel taborišča
za begunce in slovo od lepih ornamentov v secesijski 
arhitekturi. Na siničjem perju boš morda uzrl bežno svet-
likanje orožja. In tvoj samotni žvižg. Ki traja. Dolgo.

Strdil se bo v elegijo. Pri tem ne moreš nič. Tako se mora
to zgoditi. Potem obup, ki rahlo šumi v nas. V tem je stvar.
Lahko izpiješ še šest steklenic, ne boš oživel svojega lika
v ogledalu tujega spomina. Do konca boš edini in sam. Gotovo.