Vodoravno sonce

Poševni dež pada z neba. Ne morem se
razcepiti na različne osebnosti in živeti
toliko imaginarnih življenj. Ne morem.
Čeprav sem tudi jaz zaprt v nedokončano metafiziko.

Čeprav se tudi meni ljubezenska pisma zdijo
smešna. Sramujem se jih in jih zažigam.
Ne razumem se dobro s svojim prejšnjim
sabo. Bil je preveč divjaški, nedolžen,

zaupljiv do milosti višin. Ampak s pismi sem
te pravzaprav poklical. S tistim, kar je zdaj,
ko ležiš ob meni, pepel na dlani. Postelja
je najino edino preživetje, praviš. Ležiš ob

meni, ležiš v mislih, tudi ko te ni, in jaz
izginjam, nošen, prešit z globino. Poševni dež
pada z neba. Tvoja oče in mati sta bela
oblaka, plesa svetlobe, ki preletavata naše dneve.

Bolečina raste in ugaša v tebi. Molčim. Z ljubeznijo
je isto kot s katastrofo. Prerašča govor. Ostaja
nam le brbljanje in odkašljevanje, ko se znajdemo v
primežu njene moči. Tudi brez besed sva zaščitena 

in premožna v njej. Najine misli se nenehno križajo
in rokujejo. Sape mešajo in dodajajo nekaj teže zraku.
Kratki so dnevi in še krajše noči, ko se včasih zdrznem
v spanju in te gledam z višine, kako ležiš v svojem

telesu globoko pogreznjena v gube posteljnine.
Nihče ne ve, kdo od naju bo prvi izročil novčič mračnemu
brodarju. A še veliko prej bova živela v hiši s pisanimi balkoni.
Tvoje rože bodo cvetele in se osipale, se bodo osipale in cvetele.

In zunaj bo padal poševni dež.
In zunaj bo sijalo vodoravno sonce.