Tomaž Šalamun
You can read this poem in the following translations:
CRVENO CVEĆE (Serbian)
CZERWONE KWIATY (Polish)
КРΑСНЫЕ ЦВЕТЫ (Russian)
FIORI ROSSI (Italian)
FLEURS ROUGES (French)
FLORES ROJAS (Spanish)
PUNAISET KUKAT (Finnish)
RÖDA BLOMMOR (Swedish)
RED FLOWERS (English)
ROTE BLUMEN (German)
ČERVENÉ KVĚTINY (Czech)
الورود الحمراء (Arabic)
RDEČE ROŽE
rdeče rože rastejo v nebesih, senca je na vrtu luč prodira od povsod, sonca se ne vidi ne vem kako da je potem senca na vrtu, rosa je v travi okrog so posuti veliki beli kamni da se na njih lahko sedi hribi okrog so taki kot na zemlji samo da so nižji in da so videti čisto prhki mislim da smo tudi mi čisto lahki in da se komaj dotikamo tal če hodim se mi zdi da se rdeče rože malo umaknejo pred mano zdi se mi da zrak diši, da je strašno hladen in žgoč vidim da prihajajo nova bitja kot da jih nevidna roka polaga v travo vsa so lepa in mirna in vsi smo skupaj nekatere ki plavajo sem v zraku zavrti in jih odtrga zginejo in jih ne vidimo več in ječijo zdi se mi da je moje telo v žarečem tunelu da vzhaja kot testo in da potem prši narazen v zvezde tukaj v nebesih ni seksa ne čutim rok ampak so vse stvari in bitja popolnoma skupaj in drvijo narazen da se še bolj združijo barve hlapijo in vsi glasovi so kot mehka kepa na očeh zdaj vem da sem bil včasih petelin in včasih srna da sem imel krogle v telesu ki jih zdaj drobi kako lepo diham imam občutek da me lika likalnik in da me nič ne peče



