SONETA IZ CIKLA ROTITVE 6

padajo letala ljudje listje
v zubljih pada perje dlaka
kaplje v curkih besede padajo gnije

dež ki plitek propada
v mlakah in ni je
cvetne zvezde ki ne bi padla

v prah s prahom ki se seseda
na pot na travnik na gozd
na mesto da se skrije plošča in beseda

kjer vztrajata molčeči čas in kraj
kjer ni vetra od nikoder slišati tod
ko se ne večeri niti svita v jutru

in sta zaprašena up in strah da bi klic in dih
zbrisal prahce barv in ne premaknil kril metulju