Pokrajina

Polno prikritih senzacij, razcvetenih v zraku.
Tiho sušeče se platno napokane modrine, prešito
s krožnim letom ptic. To naj bi pripadalo duhu.
In še; drevesa kot stebri, zavrtani v višino,
kot črni dež, ki v rafalih rešeta atmosfero.

Vse je le privid. Kletna vrata v druge sanje in
tako v nedogled. A vseeno vedno znova uspe nek
poskus vrnitve, izvin iz primeža potujočih duš,
ki so veseljačile v noči. V odprtih očeh postane
hrup letala mogočen plastelin, ki gosti zvočno

decembrsko pokrajino, in pisk vlaka sinhrono
odgovarjanje, nož, ki nadletava svetlikajoč se okostnjak
dneva. Bose noge ne poznajo tal, a misel ve, da je
prst porozna skorja, nagrbančena zavesa, zmrznjen
medvedji kožuh, ki so ga potopile zimske vode.

Torej smo in zopet mislimo. Torej je mir le
omrtvičenost, prevod v statiko. Torej je zrak
ostra gmota, ki razpraska grlo, in voda nekakšna
kristalizacija, strjena v steklo, na katerem
včasih pušča prstne odtise človeški dih.