KAŠMIR

Znašel si se tam, kjer ni črk ne številk.
Svetloba je presilna, da bi gledal, ali pa je noč.
Tukaj ni glasov. Le včasih kdo vzdihne,
In tedaj prične tisoč ust hkrati kričati
Ali recitirati kako neznano pesem.
Tukaj ni ne zidov ne predmetov, vsaj ti
Nisi nikoli naletel nanje. Tudi tal ni.
Kot da tvoje telo ves čas drsi skozi roj
Frfotajočih metuljevih kril ali skozi oblak dežja.
Včasih, ko zapiha tišina z neznanimi imeni,
Se ti zdi, da morajo biti tukaj še drugi,
Tebi podobni, a tukaj nikoli ne srečaš nikogar
Ali pa greš nevede skozenj in je to takrat,
Ko doživiš nekaj takega kot misel ali sanjo ali čustvo.
Včasih si imel še smrt in bilo te je strah.
Mislil si, da povsod lebdijo nagačene tigrove glave
In da drži vsaka med svojimi čekani eno izmed tvojih src.
Sedaj, sredi sitega režanja, veš, kaj je mir.
Čeprav greš in se vračaš, si zmeraj tukaj.
Kajti tukaj ni tukaj. Tukaj je 
Kašmir.