Ana Pepelnik
različnost
različnost
za atija
Sivina za oknom strjuje toploto
zraven mene. Vsako tveganje za novo stvar
se vrača k staremu načinu odrekanja. Tako je.
Tele besede spominjajo na moj mir
v sobi ki niti ni moja. Tole nahajanje
ni prenehanje niti ni moja tišina.
Ker vem nekaj o vratih. O tem da se zapirajo
da se lahko odprejo kakšna druga.
Da je soba središče časov ki je do roba poln
lepilnih trakov za muhe. Vsak trenutek se zalepi
v kot in vedno se nabere nov prah ko zbrišeš starega.
Celo stol ti lahko spremeni dan. Vse je v načinu
kako ga dvigneš. Štejejo samo minute ki so
v bistvu odločitve kdaj boš pregnal muho.
Jo stisnil med blazinicami prstov. In kadar poči
se dotik ustavi. Kadar poči se zamaje tišina
ko počasi šteješ do deset preden spregovoriš.
Danes sem samo malo zlomljena. Muha
se je zataknila za trak. Nič ne boli
in nič ne tolaži če tega nočem. Vedno se bom
odrekala. Nikoli ne razmišljam če delam narobe
ali prav. Ko recimo ponesreči zmečkam muho.
Včasih se samo nahajam. Nič ni slabega v meni.