Ivo Svetina
Mesto
Mesto
Grem ob reki, deleč mesto na rano
in spomin; na hrib, poseljen z grobovi, in breg,
porasel s topoli, odetimi v srebrno listje.
Ob reki, tekoči na jug, k morju,
v katerem se lesketajo mrzle ribe,
plavajoče nad koralami,
rdečimi kot raztrgano otroško meso.
Za mojim hrbtom se sonce nasmiha nekoč
mogočni palači, ki jo je nekdo prinesel
iz Istanbula: nekdaj, nato ogenj,
zdaj praznina brezoblična, popolnost pozabe ...
Kot da je spoznanje premagalo snov
in so se kamniti turški mostovi,
pneči se nad otroškim žuborenjem reke,
tekoče na jug, razblinili in so se kamni
kot jate vrabcev razbežali: eni na dno reke,
drugi visoko v sinje nebo.