Boris A. Novak
BEDENJE
BEDENJE
Bedim nad globoko belino papirja,
bedim nad belino razgrnjenih rjuh,
bedim nad pogrnjenim snom, kjer se kruh
suši in se bliža poslednja večerja,
bedim nad otrokom in ženo, ki sanja,
mornarji dotikanja se oberoč
držimo drug drugega, tiktakajoč
s koraki po spalnici, ki je brezdanja,
a jaz sem utrujen, tako sem utrujen,
bedim nad begunci iz rane sveta,
iz nezaceljivega brezna srca,
in glava mi pada, in vse bo še huje,
bedim nad odsotnostjo samega sebe,
zgubljenega, mrtvega, zdaj sem nekdo
popolnoma drug, ki še nosi telo
nekdanjega sebe, telo, ki me grebe,
bedim in bedim, ker sem mojster nespečnosti,
edinega mojega deleža večnosti,
na smrt sem utrujen, in vse bo še huje.
(Mojster nespečnosti, 1995)