Veno Taufer
BILA JE VODA KI SE JE VRTELA
BILA JE VODA KI SE JE VRTELA
bila je voda ki se je vrtela
vrtela da je pela
prišel je v blisku in gromu
ni dal žejnim piti
ne veselim govoriti
govoril je o potopu
v vrtincu središče je tajil
utapljajočemu ni pomolil
bruna iz svojega očesa
v vsakem sem in v vsakem si
riba ki beži ali za ribo hiti
zver ki kroži uročena od plena
moč v tvoji je samoti
vanjo se potôpi
žejna bo tvoja žeja reka
veselo tvoje bo veselje veter
žalostne tvoje solze bodo zvezde
postal boš kar že si vesolje
os sveta skoz globočine položena
želja in up utopljena
spokojna duša in morje
gladina naj miruje
da se stvarstvo ogleduje
sklonil se je in nagnila se je os
poševno je zdrsel s sveta
ki je hotel da bi si bil podoben
svet je bil in hudoben
ki do dna zaril je nos
žalost žeja lakota
tarejo vodenjake
gledajo v oblake
v oblake v oblake