Anja Golob
KJER JE OTROK UJEL ŽUŽELKO
KJER JE OTROK UJEL ŽUŽELKO
Tam, kjer je otrok ujel žuželko,
je v tleh ostala plitka luknja
Sčasoma je veter vanjo znesel suhe iglice,
mrtve mravlje in odpadlo listje.
Ko je čeznjo dovolj dolgo teklo sonce,
se je svet v njej umiril.
Spodaj se je počasi zgostilo življenje.
Sprva je imel tu prostor moč, premikati okvire,
toda temne, šibke sence, ki so ostale po
ujeti živali, ne dopustijo miru.
Tam, kjer je otrok ujel žuželko,
je v zraku ostala drobna škrbina.
Otrok ni vedel, kaj je z dlanjo zgrabil, da spada
žuželka v družino Lampyridae, red Coleoptera,
da ima krila in da ponoči sveti po lastni sledi,
svetloba, ki jo proizvaja, pa da je hladna,
saj je njen spekter odsekan, njena valovna dolžina
se giblje med 510 in 670 nanometri.
Namesto: »Nano, nano!« je torej kričal:
»Žuža! Žuža!« in s stisnjeno pestjo
zmagoslavno rezal zrak kot jurišnik, ki
uboga povelje, a ga je strah, kaj bo.
Kjer je otrok ujel žuželko,
je veter razpihal oblake.
Skozi tenko zev
tam zdaj v nočeh sveti na
plitko luknjo v tleh in
drobno škrbino v zraku
ozek soj praznega neba.